Lupina je bila ponos vrtov že v časih naših babic

Lupina z več listi je privlačna, skoraj meter visoka pokončna rastlina s cvetovi, dolgimi do pol metra. V časih naših babic pa še zdaleč ni imela toliko barvnih odtenkov kot danes. Barva cvetov je lahko v odtenkih rumene, belo, roza, oranžna, rdeče do modre in vijolične, pa so tudi dvobarvne sorte. In še več – skoraj ne potrebujejo nobenega negovanja!

Volčji bob (Lupinus polyphyllus) se pojavlja v več sto vrstah in spada v družino bobovk (Viciaceae). Najdemo ga v naravi, kjer divje raste na travnikih in obrobjih gozdov, cvetovi so večinoma modri, vendar velja za invazivno vrsto. Mogočna, votla, z listi poraščena stebla lupin se končajo z pokončnimi, gostimi grozdi cvetov. Cveti od sredine junija skozi vse poletje.

Pozor - celotna rastlina je strupena, v njenih semenih, pa tudi v drugih delih rastline, se nahajajo snovi iz skupine alkaloidov, natančneje lupinidin (te snovi znatno poškodujejo jetrno tkivo, živčni sistem, srce in ledvice).

Lupinam ustreza sončna lega, suha tla pa jim ne ustrezajo; najbolje jih gojimo v rodovitnih, prepustnih in globokih tleh z nižjo vsebnostjo apna. Semena sejemo od februarja do junija. Sadimo jih v razmiku 70–80 cm. Pri zgodnjem sejanju lupine zacvetijo že konec poletja, pogosteje pa šele naslednje leto v juniju. Ne potrebujejo nobenega posebnega negovanja. V času večje suše je jih zalivamo, gnojimo vendar le v primeru, da je tla zelo revna. Mlade rastline ščitimo pred polži.