Žajbelj – poznate ga kot zdravilno rastlino, vendar so vzgojene tudi okrasne sorte
Uporablja se tudi kot kuhinjska začimba. Tako v zdravilstvu kot v kuhinji ima široke možnosti uporabe. Ima razkuževalne in adstringentne zdravilne učinke, pospešuje celjenje in učinkovito deluje proti krvavenju dlesni. Kot začimba je žajbelj primeren za poudarjanje okusa mesa in mastnejših jedi, saj pomaga pri njihovem prebavljanju. Žajbelj je bil vzgojen v številnih sortah, ki se razlikujejo ne le po videzu, temveč tudi po okusu. Njegovo gojenje je enostavno.
Prvotno Salvia (žajbelj) izvira iz severnega dela Sredozemlja. Celotna rastlina močno diši, njene lastnosti pa so odvisne od vrste – žametno listje z lepo teksturo je lahko v barvah od bledo sivozelenih listov do zelenih, posuto s srebrnimi ali zlatastimi lisami, pa tudi temno vijolične barve.
Zdravilna žajbelj (Salvia officinalis) – trajnica, ki lahko zraste skoraj do enega metra višine. Raste v grmih. Tudi v naših razmerah brez težav prezimi, v tem času pa njen nadzemni del usahuje. Prvotno zelena barva listov žajblja je prekrita z gostim porastom nežnih dlačic, ki ji dajejo sivo-srebrno barvo (listi so podolgovato jajčasti, celozobni in razmeroma trdi). Cveti največkrat celo poletje z vijoličnimi cvetovi.
Lepotna salvija (Salvia elegans) – njeni dolgi listi dišijo po ananasu. Uspešno jo je mogoče gojiti tudi v lončkih. Pri dobrem gojenju iz nje v vrtu zraste velik grm, ki cveti z opaznimi rdečimi cvetovi.
Majhno-listna salvija (Salvia microphylla) – cveti konec poletja s temno vijolično-rožnatimi cvetovi. Ko liste zdrobimo, močno dišijo po črnem ribezu. Za gojenje potrebuje zelo dobro zaščiteno mesto, saj lahko zmrzne.
Muškatska salvija (Salvia sclarea) – ima rahlo grenak in balzamast okus. Dvoletnica z velikimi nagubanim listi diši po muškatnem vinu.
Salvia z listi, podobnimi sivki, ali tudi španska salvija (Salvia lavandulifolia) – ta pollesnata trajnica ima kompaktno rast in ožje, sivo-zelene aromatične liste. Je razmeroma mrazovzdržna.
Grmičasta salvija (Salvia fruticosa) – ima velike sivo-zelene, dlakave liste.
Salvia na enem mestu zdrži do deset let, obožuje sončna mesta, kjer se voda ne zadržuje preveč. Intenzivnost njenega vonja je odvisna ne le od moči sončnih žarkov, temveč tudi od tal in podnebja. Pred sajenjem vrtno zemljo razredčimo s peskom, perlitom ali drobnim gramozom, zemlja naj ne bo pognojena, raje uporabimo kompost. Posadimo jo lahko tudi na strma mesta, s katerih voda hitreje odteka. Rastline zlahka gojimo tudi iz semen. Listi šalvije se pobirajo sproti, po potrebi. Ob koncu jeseni žajbelj odrežemo približno na četrtino, spomladi pa odstranimo posušene poganjke.Nekatere sorte potrebujejo zaščito pred zmrzaljo.
Listi zdravilne salvije so bogati z eteričnimi olji (tujon, salviol in cineol), flavonoidi, grenkimi snovmi in tanini – celijo rane, ustavljajo krvavitev iz dlesni, osvežujejo dah – je sestavina ustnih vod za grgranje pri vnetjih zgornjih dihalnih poti, pomagajo pri prebavnih težavah, prehladu ali zobnih bolečinah, blagodejno vplivajo na kožo in preprečujejo potenje. Čaj iz žajblja je primeren pri prehladu, kašlju, bolečinah v grlu ter za boljšo prebavo. Močnejši poparek iz žajblja je primeren za grgranje pri težavah z dlesnimi, pri čemer ga lahko obogatimo še z mešanico nageljnovih žbic, kamilice in janeža. Proti potenju in za umivanje kože si pripravimo odvar iz dveh žlic posušene šalvije in litra vroče vode.
"
