Zelena ima dolgo rastno obdobje, zato začnite z njeno predhodno vzgojo že zdaj
Dišeči celer, latinsko Apium graveolens, je ena izmed najbolj aromatičnih vrst zelenjave sploh. Češko ime »celer« izhaja iz nemškega »Zeller« in se je pri nas uveljavilo šele v drugi polovici 19. stoletja, pred tem pa so ga imenovali »opich«. Gomoljasti celer ima vegetacijsko obdobje do 270 dni, stebelni celer en mesec krajše, listni pa dva meseca krajše; če sadike gojite sami, je zdaj pravi čas za setev. Za kalitev semen zadostuje temperatura okoli 15 °C (kalijo v enem mesecu, pri 20 °C pa v enem tednu).
Izbirate lahko med več različicami:
Gomoljasti zelena
Je toploljubna rastlina, ki ima visoke zahteve po hranilih in pogostem zalivanju. Za razliko od nekaterih drugih vrst zelenjave zahteva obilno gnojenje, najbolje s hlevskim gnojem ali kompostom. Med rastno dobo mnogi pridelovalci priporočajo tudi dodatno gnojenje z industrijskimi gnojili. Predhodno vzgojene sadike raje sadimo na pripravljene grede šele po koncu zmrzali (so občutljive na mraz) v razmiku 30 x 40 cm. Med rastno dobo ga obilno zalivamo, vendar ne sme biti preveč premočen. Med rastno dobo odstranjujemo ovenele spodnje liste in odrežemo korenine, ki iz gomolja rastejo nad površino tal. Gomolje bo mogoče pobrati približno 200 dni po zasaditvi. Z gredic jih pobiramo pred prihodom zmrzali – liste odtrgamo, jih lahko posušimo, korenineskrajšamo, gomolje pa nato shranimo kot drugokorenovko. Rastline pogosto napadeglivična bolezen, t. i. septorioza listov, zato jih preventivno zaščitimo. Tam, kjer se je ta bolezen pojavila, je mogoče zeleno zeleno posaditi šele čez štiri leta.
Listni zelena
Listni zelena ima nežnejši okus kot gomoljna zelena, poleg tega pa vsebuje še več vitaminov in mineralnih snovi. Gojimo jo podobno kot gomoljno, vendar so njene prehranske zahteve manjše, prenaša tudi gredice 2. razreda. V kuhinji nam služi hkrati kot zelenjava in začimba. Izkopane rastline lahko pospešimo v koreninskih lončkih, vendar pod pokrivalom iz slame ali vejevja običajno brez težav prezimi in zgodaj spomladi ponovno poganjka. Pridelujemo ga sproti med rastno dobo.
Stebelni zelena
Uporabljajo se široki, krhki, mesnati listni stebli z zelo nežnim, zanimivim okusom in vonjem. Glede hranilnih potreb je enako zahteven kot gomoljni zelena. Bolje uspeva v toplejšem podnebju. Sadike sadimo konec maja v razmiku 50 x 50 cm. Dobro razvite liste odrežemo (ne jih odtrgamo), užitni del so le stebla. Sodobne sorte so tako imenovane samobelečeče, zato jih ni več treba beliti kot pri starejših sortah.
Tako listje kot meso gomoljev vsebujejo veliko pomembnih snovi, kot so beljakovine, vitamini B1, B2, PP, znatna količina vitamina C ter vrsto mineralnih snovi. Vsebujejo tudi eterična olja z vsebnostjo apiola in miristicina, flavonoide ter druge zdravilne snovi, zaradi katerih se zelena uporablja tudi v čajih z diuretičnim učinkom, spodbuja prebavo in lajša bolečine. Primeren je za dieto, saj telesu prinaša veliko pomembnih snovi, a le malo kalorij.
V kuhinji uporabljamo surovi korenasti zelena v solatah ali namazih; ta kombinacija je pogosta na primer v odlični francoski kuhinji. Kuhan zeler ne sme manjkati v mesnih juhah in omakah, lahko ga tudi ocvrtimo kot zrezke, zapekamo s sirom, dober je tudi v sladko-kislem marinatu.
"
