Čili paprike so zdrave. In zakaj sploh tako peko?

Na splošno velja, da so paprikebolj pekoče, čim so manjše. Sveže so bolj pekoče kot posušene ali zmleta v prah. Najbolj pekoči deli paprik so rebra in semena. Za njihovo pikantnost je odgovoren rastlinski alkaloid kapsaicin. Ta spada v skupino kapsaicionidov, ki vsebuje še eno pikantno snov, dihidrokapsaicin. V majhnih količinah vsebuje tudi nordihidrokapsaicin, homokapsaicin, homodihidrokapsaicin in druge.
Občutek pekočine se pojavi ob stiku kapsaicina s sluznicami. Alkaloid kapsaicin stimulira živčne končiče v ustih, nosu in želodcu. S tem povzroča občutek pekočine ali celo bolečine. To je enako, kot če se opekljete ob kakšnem vročem predmetu ali si oparite usta z vročim čajem. Organizem se začne odzivati s povečanim izločanjem tekočin, ki naj bi snov »izplaknile« iz telesa, zato po zaužitju preveč pikantne hrane pride do znojenja ali solzenja oči.

Pikantnost čilija se meri po Scovillevi lestvici, ki sega od 0 do 15 milijonov SHU (Scoville Heat Units), zgornjo mejo lestvice pa predstavlja čisti kapsaicin. Sladke paprike, ki vsebujejo manj kapsaicina, dosežejo vrednost 5.000 SHU, ostrejše čili pa se gibljejo okoli 50.000 SHU. Verjetno najbolj pekoča paprika je sorta Trinidad Moruga Scorpion, pri kateri je bila izmerjena pekočost do 2 000 000 SHU.

Čili paprike pa so tudi koristne za naše telo. Veste, kako?

Vsebujejo beljakovine in vlaknine, veliko vitamina C in A ter imajo visoko vsebnost železa. Pomagajo pri hujšanju, zniževanju holesterola, ščitijo nas pred nastankom razjed, izboljšujejo razpoloženje, zmanjšujejo željo po sladkem, vplivajo na krvni obtok, prebavo in delujejo proti raku, preprečujejo nastanek krvnih strdkov. So učinkovito sredstvo za preprečevanje kroničnih vnetij sinusov in zamašenega nosu, znatno pa tudi krepijo imunski sistem. Poleg tega veljajo za naravni afrodiziak.

Čim dlje se paprike kuhajo v jedi, tem bolj je ta pikantna, zato jih dodajamo šele na koncu kuhanja. Če je jed preveč pikantna, lahko poskusite z žganjem močnejše vrste, koščkom kruha ali čim bolj mastnim, na primer slanino. Voda ne pomaga preveč, predvsem zato, ker je kapsaicin v njej netopljiv. V ustih se veže na molekule lipidov (tj. maščob) in med njimi pride do receptorjev za bolečino; če se ga želite znebiti, je treba prekiniti vezavo z lipidi. Voda maščob ne raztaplja, zato je boljši alkohol ali pa neposredno mehansko prekinjanje te vezi, torej košček kruha ali slanine. Poleg tega se kapsaicin zelo rad veže na slanino, s katero ga nato »izperete« v nadaljnje dele prebavnega trakta, od koder signale receptorjev ne zaznavamo več.