Posadite si svoj mak
Lahko ga gojimo tako za okras kot tudi za pobiranje makovih glavic. Lastni makvam bo bolj teknil kot kupljeni, saj je svež in lepo diši, poleg tega rastlinam ne bomo obremenjevali s kemikalijami. Rastline bodo na gredah izstopale – zanimivi so ne le listi in cvetovi, temveč tudi plodovi.
Mak(Papaver somniferum L.) spada v družino makovk. Vsebuje različne alkaloide, belo mleko iz nezrelih makovih glavic pa je pomemben vir opija, zato je njegovo gojenjev nekaterih državah prepovedano. Mak se uporablja že več tisoč let – prvič so ga verjetno gojili že v 6. tisočletju pr. n. št. v Sredozemlju, tisoč let kasneje pa v Mezopotamiji, kjer je služil kot vir opija (npr. Egipčani so opij uporabljali kot pomirjevalo). V 9. stoletju se je iz Perzije razširil na ozemlje današnje Kitajske. Na našem ozemlju so mak v večjem obsegu kot oljno rastlino začeli gojiti v začetku 19. stoletja.
Mak jeenoletna rastlina, visoka 30–150 cm, gladka in modrikasta, iz katere izteka močno mlečno belo mleko. Cvetni stebli so dolgi, pogosto pokriti z dlakami, cvetovi pa imajo premer do 10 cm. Zrela makova glavica je svetlo siva, okrogla, s premerom 3–8 cm, s pokrovčkom; semena so drobna, bela, modrikasta ali črna, zelo oljnata. Cveti od junija do avgusta, goji se v številnih sortah in se pogosto samoseje.
Za gojenje maka so primerne srednje težke tla, v dobrem stanju brez gnojil, dobro oskrbljena s humusom in hranili, vendar ne sveže pognojena s hlevskim gnojem. Goji se v tleh zapridelke 2. skupine – tako kot čebula, korenovkeinsolate. Sejemo ga najprej od vseh pridelkov, seje se lahko že »na sneg«; ni težave, če semena prekrije sneg, saj ne zamrznejo, vendar ga ne smemo sejati v blato. Sejemo ga redko, v vrstah, oddaljenih približno 30 cm, v globino 0,5 cm (v vlažnih razmerah mak vzklije tako s površine kot iz večje globine). Pri temperaturi 10 °C semena vzklijejo v 5–6 dneh, pri temperaturi 18–20 °C pa v 3–4 dneh. Nadaljnje zviševanje temperature klitje nasprotno upočasni, pri temperaturah okoli 30 °C semena vzklijejo le v zelo majhnem obsegu. Mak je pomembno pravočasno redčiti, že ob nastanku 2 do 4 pravih listov. Redčimo na razdaljo 10 do 15 cm, na 1 m² naj bi bilo približno 40 rastlin. Pri redčenju ne smemo pozabiti, da okoli rastlin nasipamo zemljo in jih okopamo.
Rastline najpogosteje prizadene makova plesen – okužena rastlina zakrni, ima svetlo zelene liste, ki se zvijajo proti tlom. Plesni se lahko izognemo, čemak sejemo na isto gredico vsaj s triletnim presledkom. Rastline, okužene z plesnijo, odstranimo. Med škodljivci se najpogosteje pojavlja makova uš – gosto rastje je odporno proti škodljivcem, okužene rastline pa med redčenjem odstranimo. Pojavita se lahko tudi makov hrošč in makova uš. Največjo škodo maku pa povzročajo ptice, ki pred zorenjem izkljujejo makove glavice. Edina zaščita je pravočasno in postopno pobiranjemaka, in sicer sproti, vsak dan ali vsak drugi dan (semena pa morajo biti že temna). Makove glavice pustimo na vejah vsaj dva dni, da dozorijo na soncu, nato pa jih takoj ročno izsemimo, dokler so še mehke. Natomak posušimo v tankem sloju in presejemo skozi prahasto sito. Pozor! Pridelava maka na površini, večji od 100 m², je obvezno prijaviti.
