Vsi fižoli niso enaki
Fižol(Phaseolus) je rastlina iz družine stročnic, ki izvira iz tropske Amerike. Fižolova semena sodijo med najpomembnejše stročnice. Rastline imajo trodelne listne peclje, metuljaste rumene, bele, rdeče ali vijolične cvetove ter so lahko pokončne ali plezajoče. Stroki so podolgovati in sploščeni. V rod fižola uvrščamo približno 50 vrst, ki izvirajo iz tropskih delov Amerike. Gojimo lahko takopaličaste (plezajoče) kot grmičaste sorte, stroki so lahko okrogli ali ploščati, različnih barv (zeleni, rumeni in vijolični), zrna pa črna, bela, vijolična, rdeča ali celo lisasta. V naših krajih se najpogosteje gojinavadni fižol (Phaseolus vulgaris), ki je zelo stara kulturna rastlina, druga vrsta pa ješarlatni fižol (Phaseolus coccineus), ki je znana okrasna plezajoča rastlina. Po svetu sta pomembni tudi lunin fižol (P. lunatus) in ostrolistni fižol (P. acutifolius).
Fižolima visoko vsebnost kakovostnih beljakovin in vlaknin – netopne olajšujejo prebavo, topne pa znižujejo raven sladkorja in holesterola v krvi; vsebujejo vitamine A, B, C in E, kalcij, kalij, fosfor, magnezij, jod, natrij in železo, zato so nepogrešljivi v prehrani diabetikov. So pomemben vir folne kisline, ki je potrebna za zdravo rast celic, spodbuja nastajanje krvi – razvoj rdečih krvnih celic – in je pomembna za zdrav razvoj ploda med nosečnostjo. So primerna hrana pri zdravljenju visokega krvnega tlaka, saj vsebujejo minimalno količino natrija in veliko količino kalija. Blagodejno vplivajo na ledvice(sicer so jim po obliki tudi podobni), saj vsebujejo aglutine, ki imajo diuretične učinke in lahko celo raztapljajo sečne kamne. Barvni fižol ima izrazitejši okus in je dober vir niacina ter pantotenske kisline, ki sta snovi za zdravo in lepo kožo. Pozor! – surova fižolova zrna so rahlo strupena in lahko povzročijo prebavne težave. Zato jih je pred uživanjem nujno 15 minut skuhati!
Okus fižola je nevtralen, zato ga je mogoče kombinirati skoraj z vsem in je vsestranska sestavina, ki jo je mogoče v kuhinji uporabiti na številne načine – pogosto se uporablja v sredozemski, azijski ali mehiški kuhinji. Težavam s napenjanjem, ki jih lahko povzročijo fižoli, se je mogoče dokaj dobro izogniti. Osnovno pravilo je, da fižol namočimo, najbolje čez noč, in ga nato skuhamo do mehkega. Med kuhanjem lahko fižolu dodamo zelišča (majaron, timijan, pehtran, bazilika), ki imajo lastnost, da nevtralizirajo snovi, ki povzročajo napenjanje.
Fižolje nezahteven za gojenje. Če imajo rastline rjave madeže (stroki, semena in listi), so napadene z antraknozo fižola. Na nadzemnih delih fižola se pojavljajo nepravilne rjave lise, bolezen je najbolj opazna na semenih in strokih, kjer so lise rahlo vdrte z dvignjenimi robovi. Antraknoza se širi predvsem v vlažnem vremenu pri temperaturah med 15 in 20 °C. Preprečevanje vključuje zračno in sončno rastišče, dosledno kolobarjenje, ne preveč gosto setev, odstranjevanje plevela in gojenje fižola iz zdravega semena.
Grmičasti fižol hitreje začne roditi in v krajšem časovnem obdobju prinese tudi večji in bolj koncentriran pridelek. Ni tako dovzeten za bolezni in škodljivce. V vrtu pa zavzame več prostora. Če jih želimo imeti sveže skozi vse poletje, moramo fižol večkrat posejati v približno dvotedenskih do tritedenskih intervalih. Za manjše vrtove so idealni palčasti fižoli (plezajoči), saj rastejo v višino – vzpenjajo se po opori navzgor. Čeprav začnejo roditi kasneje, lahko mlade stroke redno pobiramo vse do jeseni. Fižol, ki ga uživamo v celoti, skupaj s strokami, delimo na špargljev fižol, ki je mesnat in ima strokovne lopatice brez membrane in vlaken. Polzelenjavni fižol je prav tako zelo okusen, vendar ga je treba pobrati resnično mladega, ko v notranjosti strokov še nima pergamentne plasti niti vlaken, saj z zorenjem postane vlaknat.
