Kiwano, rožnati melona ali tudi afriška kumara
Kiwano(Cucumis metuliferus) izvira iz južne in srednje Afrike, kjer raste v divjini. Udomovilo se je v Avstraliji in na Novi Zelandiji, od koder izhaja tudi njegovo ime, ki je bilo prvotno blagovna znamka enega novozelandskega proizvajalca.
Gre za hitro rastočo liano iz družine bučnic, sorodno vodnim lubenicam. V naših razmerah je mogoče teeksotične plodove gojiti v rastlinjaku podobno kot rastlinske kumare. Vitezi s poganjki dosežejo dolžino tudi do nekaj metrov. Celotna rastlina je poraščena z rahlo bodičastimi dlačicami. Cvetovi in listi so zelo podobni kumarici. Plod je rumeno-oranžne barve, poraščen s kratkimi bodičastimi trni. Notranjost ploda je razdeljena na »komorice« z zelenkasto želatinasto meso, v katerem se nahaja veliko rumenih semen. Okus je sladek, zelo sočen, podoben kiviju in meloni. Na eni rastlini zraste več plodov s težo med 200–300 g.
Seme posejemo konec februarja v lončke. Ko se sadike okrepijo , jih konec maja presadimo v rastlinjak.Kiwano potrebuje rahlo, hranljivo prst, dovolj vlage in sončnih žarkov. Rastline se bujno razraščajo in razvejajo, zato pri sajenju izberemo širok razmik med rastlinami, najmanj 80 x 80 cm, po možnosti pa še večji. Poganke privežemo na oporo, tako kot prikumarah. Lahko jih obrežemo, ko dosežejo dolžino več kot en meter in pol. Plodove pobiramo od začetka septembra do prihoda zmrzali, ki zelo hitro konča življenje teh subtropskih rastlin. Za uživanje pobiramo le dobro zrele plodove.
Rastline lahko prizadenejo iste bolezni kot kumare. Zato poskrbimo za preprečevanje plesni in rastline po potrebi obdelamo s fungicidnimi pripravki.
Plodovi so primerni za zelenjavne solate, kot priloga k mesu; vzdolžno razrezan plod je mogoče tudi osladiti, pokapati z limoninim sokom in postreči s stepeno smetano kot slasten sadni desert.
